klarinet

Sedem let.

Vsak teden ura. Vsak dan vaja. Mokri trst, stanje na tleh pred ogledalom, roke po ključih, prsti ki ne ubogajo.

Sovražil sem tisti instrument. Bolj, ko je mama rekla "bo še prav prišlo", bolj sem ga sovražil.

Zdaj — dvajset let kasneje — delam elektronsko glasbo in niti enkrat nisem prijel klarineta.

A vse, kar sem tam pretrpel — občutek za frazo, dih, ritem — je točno to, kar zdaj uporabljam.

Otrok, ki je jokal pred vsako vajo, mi je prihranil deset let učenja.

Hvala mama. Sem rekel prepozno.