Glasbo sem začel v mladosti, ko so me starši vpisali na klarinet — ker drugega več ni bilo na voljo. Sedemletno bitko s tem instrumentom sem naposled dobil, a ga nikoli nisem zares vzljubil.

V osnovni šoli sem se večinoma pačil, nastopal, tu in tam kaj zapel. Najpogosteje La Bamba.

Igral sem v pihalnem orkestru, a vse skupaj pustil in se v prvem letniku gimnazije pridružil prvemu bendu. V gimnaziji zamenjam še nekaj bendov — Gridlock in drugi.

Na faksu se pridružim bendu IS. Kasneje rošada v bendu in novo ime — The Sticky Licks.

Po oddaji Znan obraz ima svoj glas sem se odločil za solo pot. Najprej kot Mario Pešić. Potem pa kot Mario Veliki.

V solo vodah prvič začnem odkrivati glasbo. Od Mozarta, do Daft Punk, Aurora, Avi Kaplan, Tomora, Grimes.

Navdušim se nad elektronsko glasbo — synthpop, hyperpop. Niti ne poznam teh terminov.

V glavnem — nekaj, kar si sam predvajaš. Brez klasičnega benda, brez bobnov, brez basa. Samo sample, ali kaj podobnega.

Še vedno raziskujem vse te termine in elektronsko glasbo. A že en sam dron bas mi lahko da ure užitka.

Mario Veliki je bil sprva mišljen kot nekaj več od sebe. Nekaj, kar sega dlje od dnevne sobe. Nekaj, kar je v tebi — a še ni našlo poti ven.

Kot alter ego. Kdo bi bil, če bi lahko bil karkoli. Kot Goku. Kot Jezus Kristus. Kot...

Potem pa ugotoviš, da ne rabiš glumiti najboljše verzije sebe. Da je to že tu. Da to živiš.

In dejstvo, da sem visok, in da sta starša iz Čiste Velike — samo ime je prav pasalo.

Laško Poligon je moj osebni poligon. Da preneham glumiti drugega. Da preneham sebe glumiti.

Da se pač pustim.